Rezijanščina (Resian)

1. Kaj je rezijanščina?

Rezijanščina (rozajanski langäč) je izrazito samosvoja različica v južnoslovanskem kontinuumu, ki na splošno velja za slovensko narečje. Govori se v Reziji (Val Resia) v Videmski pokrajini v Italiji, tik ob meji s Slovenijo, in je edino slovensko narečje, ki se govori izključno v Italiji. Občina Rezija je imela leta 2022 929 prebivalcev; po UNESCO-vem atlasu je rezijanščina „zanesljivo ogrožena“, a jo Rezijani cenijo in jo še prenašajo na mlajše rodove.¹

Spada v primorsko narečno skupino, a se je razvila iz koroške narečne osnove; zaradi gorske osamitve od 14. stoletja naprej je za govorce osrednjih slovenskih narečij ena najtežje razumljivih. Med jezikoslovci velja za slovensko narečje — nima potez, ki bi zadoščale za samostojen jezik —, sami Rezijani pa se pogosto ne štejejo za Slovence (leta 2004 je 78,9 % prebivalcev podpisalo peticijo, da niso Slovenci) in imajo lastno pisno normo; zato se rezijanščina pogosto označuje tudi kot slovanski mikrojezik.¹

Najbolj prepoznavna rezijanska značilnost so centralizirani, „zadihani“ samoglasniki, ki jih pozna skoraj samo rezijanščina; narečje nima tonemskega naglasa in je izgubilo kolikostna nasprotja. Standardni pravopis, ki ga je leta 1994 zasnoval Han Steenwijk, dodaja osnovni latinici enajst črk z ostrivcem, strešico ali preglasom — med njimi ä, ë, ï, ö, ü — ter (za slovanske jezike neznačilno) črko w.¹

Rezijanščina ima — netipično za slovanski jezik — določni člen (moški te, ženski ta) in celo nedoločni člen. Pozna posebne nenaglašene imenovalniške oblike zaimkov (ja „jaz“) in klitično podvojitev: Ja si ti rë́kal tabë́ „Jaz sem ti rekel“. Ohranila je srednji spol in nekatere dvojinske oblike, uporablja dolgi nedoločnik brez končnega -i, do 19. stoletja je poznala aorist, imperfekt pa še danes živi pri peščici glagolov.¹

Standardna rezijanščina, ki jo od devetdesetih let razvija Han Steenwijk (Univerza v Padovi) s sodelavci, dovoljuje štiri knjižne oblike po govorih štirih večjih vasi: Bila (San Giorgio), Njïva (Gniva), Osoanë (Oseacco) in Solbica (Stolvizza). Standardizirani so pisava, izgovor in sklanjatev.¹

Prva rezijanska besedila sta katekizma z začetka 18. stoletja (Rez'janskij katichizis I in II); prva knjiga, To kristjanske učilo po rozoanskeh, je izšla med letoma 1923 in 1933. Rezijansko slovstvo nastaja še danes: leta 2021 sta Silvana Paletti in Malinka Pila objavili rezijanski prevod Malega princa (Te Mali Prïncip).¹

Za naprej & viri

Wikipedijin članek „Resian dialect“ dokumentira razvrstitev, glasoslovje (soglasniški in samoglasniški sestavi po vaseh), zgodovinski razvoj v treh stopnjah, oblikoslovne posebnosti, pravopis iz leta 1994 s preglednico črk ter zgodovino pisanja, z bogato literaturo (Steenwijk, Logar, Šekli, Rigler). Narečje so preučevali tudi Baudouin de Courtenay, Eric Hamp in Milko Matičetov.¹

Ta vodnik je začetno poglavje: pokriva orientacijo in prve vsebine ravni A1, v prihodnjih izdajah pa bo — po zgledu bavarskega vodnika — razširjen na vseh osem podravni SEJO (A1.1 do B2.2), besedišče in vaje.