1. Kaj je rezijanščina?
Rezijanščina (rozajanski langäč) je izrazito samosvoja različica v južnoslovanskem kontinuumu, ki na splošno velja za slovensko narečje. Govori se v Reziji (Val Resia) v Videmski pokrajini v Italiji, tik ob meji s Slovenijo, in je edino slovensko narečje, ki se govori izključno v Italiji. Občina Rezija je imela leta 2022 929 prebivalcev; po UNESCO-vem atlasu je rezijanščina „zanesljivo ogrožena“, a jo Rezijani cenijo in jo še prenašajo na mlajše rodove.1
Spada v primorsko narečno skupino, a se je razvila iz koroške narečne osnove; zaradi gorske osamitve od 14. stoletja naprej je za govorce osrednjih slovenskih narečij ena najtežje razumljivih. Med jezikoslovci velja za slovensko narečje — nima potez, ki bi zadoščale za samostojen jezik —, sami Rezijani pa se pogosto ne štejejo za Slovence (leta 2004 je 78,9 % prebivalcev podpisalo peticijo, da niso Slovenci) in imajo lastno pisno normo; zato se rezijanščina pogosto označuje tudi kot slovanski mikrojezik.1
Najbolj prepoznavna rezijanska značilnost so centralizirani, „zadihani“ samoglasniki, ki jih pozna skoraj samo rezijanščina; narečje nima tonemskega naglasa in je izgubilo kolikostna nasprotja. Standardni pravopis, ki ga je leta 1994 zasnoval Han Steenwijk, dodaja osnovni latinici enajst črk z ostrivcem, strešico ali preglasom — med njimi ä, ë, ï, ö, ü — ter (za slovanske jezike neznačilno) črko w.1
| Knjižna slovenščina | Rezijansko (Bila) |
|---|---|
| čas | čäs |
| pisati | pïsat |
| ključ | kjüč |
| klobuk | klubük |
| potok | patök |
| žena | žanä |
| zelen | zalën |
| šest | šëjst |
| biti | byt |
| vas | vys |
Rezijanščina ima — netipično za slovanski jezik — določni člen (moški te, ženski ta) in celo nedoločni člen. Pozna posebne nenaglašene imenovalniške oblike zaimkov (ja „jaz“) in klitično podvojitev: Ja si ti rë́kal tabë́ „Jaz sem ti rekel“. Ohranila je srednji spol in nekatere dvojinske oblike, uporablja dolgi nedoločnik brez končnega -i, do 19. stoletja je poznala aorist, imperfekt pa še danes živi pri peščici glagolov.1
Standardna rezijanščina, ki jo od devetdesetih let razvija Han Steenwijk (Univerza v Padovi) s sodelavci, dovoljuje štiri knjižne oblike po govorih štirih večjih vasi: Bila (San Giorgio), Njïva (Gniva), Osoanë (Oseacco) in Solbica (Stolvizza). Standardizirani so pisava, izgovor in sklanjatev.1
Prva rezijanska besedila sta katekizma z začetka 18. stoletja (Rez'janskij katichizis I in II); prva knjiga, To kristjanske učilo po rozoanskeh, je izšla med letoma 1923 in 1933. Rezijansko slovstvo nastaja še danes: leta 2021 sta Silvana Paletti in Malinka Pila objavili rezijanski prevod Malega princa (Te Mali Prïncip).1
Za naprej & viri
Wikipedijin članek „Resian dialect“ dokumentira razvrstitev, glasoslovje (soglasniški in samoglasniški sestavi po vaseh), zgodovinski razvoj v treh stopnjah, oblikoslovne posebnosti, pravopis iz leta 1994 s preglednico črk ter zgodovino pisanja, z bogato literaturo (Steenwijk, Logar, Šekli, Rigler). Narečje so preučevali tudi Baudouin de Courtenay, Eric Hamp in Milko Matičetov.1
Ta vodnik je začetno poglavje: pokriva orientacijo in prve vsebine ravni A1, v prihodnjih izdajah pa bo — po zgledu bavarskega vodnika — razširjen na vseh osem podravni SEJO (A1.1 do B2.2), besedišče in vaje.
Notes & Bibliography
- „Resian dialect“, Wikipedia (angleško) — rezijanščina kot slovensko narečje (primorska skupina, koroška osnova), 929 prebivalcev občine Rezija (2022), UNESCO „definitely endangered“, zadihani centralizirani samoglasniki, izguba tonemov in kolikosti, Steenwijkov pravopis 1994 (ä, ë, ï, ö, ü, w) s preglednico primerov (čäs, pïsat, kjüč, klubük, patök, žanä, zalën, šëjst, byt, vys), določni/nedoločni člen, klitična podvojitev (Ja si ti rëkal tabë), štiri standardne oblike (Bila, Njïva, Osoanë, Solbica), peticija 2004 (78,9 %), katekizma iz 18. stoletja, prva knjiga 1923–33, Te Mali Prïncip (2021). [source] ↩